Jeza-Stres-Parkour
Namen: Mlade je treba podpirati pri zavestnem prepoznavanju in razvoju njihovih veščin in virov za spoprijemanje s stresom in/ali jezo. Prav tako je pomembno, da se učijo o konstruktivnih alternativah in strategijah spoprijemanja drugih mladih z njima ter o tem kako ju diskutirati v varnem okolju.
Nagovorjen izziv: Preprečevanje ustrahovanja in nasilja; Obvladovanje stresa in sprostitev
Pomembnost za duševno zdravje: Adolescenca je ključno obdobje za razvoj regulacije čustev — sposobnosti prepoznavanja in konstruktivnega obvladovanja intenzivnih čustvenih stanj. Ponavljajoča se izpostavljenost obvladljivemu stresu, ki ji sledi vodena refleksija, gradi to sposobnost in krepi odpornost na anksioznost, depresivna razpoloženja in vedenjske težave.
Predvidena sprememba: Udeleženci zapustijo parkour jeze in stresa z večjo sposobnostjo prepoznavanja lastnih čustvenih in telesnih odzivov na stres, prenašanja frustracij brez takojšnjega reaktivnega vedenja ter z razmislekom o tem, kaj ta vedenja sproži in katere alternative obstajajo.
Kontekst pilotne izvedbe:
Ta dejavnost je bila izvedena kot del pilotne aktivnosti, ki jo je v okviru projekta MEET izvajala iniciativa Jugendinitiative Triestingtal (JIT, PP9). Ta metoda je bila preizkušana z mladimi v šolskem okolju, pa tudi v mladinskem svetovalnem centru in pri uličnem delu, z različnimi velikostmi skupin. Sodelovali so mladi, stari od 12 do 16 let. Metoda je bila med delavnicami uporabljena za postopno poglobitev v temo uravnavanja stresa v praksi. Na delavnicah sta bila vedno prisotna vsaj dva facilitatorja, ki sta aktivnost moderirala skupaj.
Teoretično ozadje:
Parkour jeza-stres mladim ponuja redko priložnost, da se v varnem, strukturiranem okolju soočijo s svojimi frustracijami, pritiskom, ki ga doživljajo in konflikti. To je pomembno za duševno zdravje na več ravneh. Jeza je pogosto napačno razumljena kot problem, ki ga je treba odpraviti. Z vidika duševnega zdravja pa je to signal — ki kaže na neizpolnjene potrebe ali zaznano nemoč. Parkour ustvarja prostor za doživljanje jeze brez škodljivih posledic, kar podpira prehod od nenadzorovanega sproščanja k reflektivnemu odzivu. Ker sta stres in jeza predvsem telesni izkušnji, fizični izziv ni naključen, temveč osrednji. Regulacijo je treba naučiti skozi telo, ne le skozi um. Ključna pa je tudi socialna dimenzija. Način, s katerim vrstniki reagirajo na frustracijo ali neuspeh mladega človeka, pogosto vpliva na to, ali bo ta izkušnja postala podporna ali sramotna. Dobro vodena razprava spremeni skupino v vir podpore in ne v dodatni stresor — in ravno v vodeni refleksiji skupinskega dela poteka veliko učenja o duševnem zdravju.
Ciljna skupina
- Starost: 12 let in več
- Profil: mladi različnih skupin
- Kontekst: neformalno ali formalno izobraževanje, vendar največ 20 ljudi.
Kontekst uporabe
Lokacija: šole, nevladne organizacije, mladinski centri, skupnostni centri itd. Zagotoviti je treba dovolj prostora za gibanje.
Vrste veščin in dimenzije, ki jih nagovarjamo:
- Socio-čustvene veščine: empatija in razumevanje mehanizmov stresa in jeze
- Relacijske veščine: odprta komunikacija, zmanjševanje sodb
- Veščine samoregulacije: čustvena samoregulacija,
- Veščine zavedanja: zavedanje lastnih čustev in možnosti za njihovo uravnavanje.
Opis dejavnosti – korak za korakom
Korak 1: Uvod
Trajanje: 5 minut
Postopek: Delavnico začnite z možgansko nevihto, kjer zajemate prve asociacije na vprašanje: ‘V katerih situacijah doživljam stres, sem jezen?’ Če imate dovolj časa lahko uporabite tudi variacijo: v naprej se pripravijo kartice, ki prikazujejo simbolične podobe povezane s stresom ali stresnimi situacijami. Udeleženci lahko izberejo eno kartico in jo na kratko predstavijo z obrazložitvijo, zakaj so izbrali ravno to sliko ali besedilo za predstavitev teme.
Tabela 1. Dejanja – Korak 1.
| Dejanja facilitatorja | Dejanja udeležencev |
|---|---|
| Povabite udeležence, da razmislijo o vrstah situacij, v katerih so pod stresom ali jezni. | Začnite razmišljati o tem, kdaj, kako in zakaj ste pod stresom in jezni, spomnite se specifičnih stuacij ali okolij. |
| (Neobvezno) Prosite udeležence, naj izberejo kartico, ki simbolizira situacije, ki zanje predstavlja vir stresa ali jeze, in delijo, zakaj so izbrali prav to. |
Refleksija:
Ta vaja pomaga udeležencem prepoznati situacije, ki v njih vzbujajo stres ali jezo, in razmisliti o vzročnih mehanizmih.
Korak 2: "Parkour"
Trajanje: 30 minut
Postopek: “Parkour” je glavni del delavnice in je strukturiran v različne dele, med katerimi udeleženci sami preizkušajo različne vaje. Vsi udeleženci bi morali imeti možnost preizkusiti vsako vajo, ki sega od nagovarjanja nizke do visoke intenzivnosti čustev in odzivov nanje. To jim omogoča, da se učijo o alternativah odzivanja v stresnih situacijah in razširijo svoje možnosti. Po vsaki vaji se spodbuja razmislek, v katerem mladi opišejo, kako so se počutil tekom vaje, ter razpravljajo o možnih izboljšavah in prilagoditvah posameznih vaj sebi. Da bi ta dejavnost uspela in motivirala udeležence k sodelovanju, mora facilitator zagotoviti odprto in spodbudno, a hkrati zaupljivo vzdušje.
Možnosti vaj za parkour:
- Štetje nazaj: Udeleženci v mislih štejejo nazaj od 10 do 0
- Dihalna vaja: Udeleženci vdihnejo in štejejo do 4, nato dih zadržijo za 4 sekunde in nato 4 sekunde izdihujejo, zadržijo dih za 4 sekunde in tako naprej (čas se lahko spreminja glede na sposobnosti posameznika, priporočljivo je začeti z intervali, ki niso predolgi)
- Ples: Udeleženci skupaj plešejo ob pesmi (na primer George Harrison ‘What is Life’) https://www.youtube.com/watch?v=fiH9edd25Bc
- Stres žogice: Udeleženci uporabljajo roke in skupaj stiskajo stres žogice, alternativno pa lahko ‘vlečejo’ tudi kuhinjske krpe (zvijajo jih in nato razmaknejo konce; cilj je maksimirati fizično napetost, ki se nato sprosti; to je mogoče narediti skoraj z vsako tkanino)
- Kričanje: Udeleženci sprostijo svojo energijo s kričanjem; glede na lokacijo in sestavo delavnice lahko vsakih 10 sekund glasno kričijo ali tiho v blazino/blago/pulover
- Udarjanje: Udeleženci lahko udarjajo ob primeren predmet (npr. vrečo krompirja, napolnjena z vato).
Tabela 2. Dejanja – Korak 2.
| Dejanja facilitatorja | Dejanja udeležencev |
|---|---|
Vsako vajo, ki je na voljo razložite celotni skupini. | Vsakič se lotite druge vaje. |
Prosite udeležence, naj vsak sam izbere svojo vajo. V vsakem krogu jih lahko več izbere isto vajo. | Razmislite in delite, kako se počutite glede vsake vaje ter kako se je v njej spremenilo vaše doživljanje stresa ali jeze. |
| Razglasite začetek vaje. | |
Razglasite konec vaje in vprašajte udeležence, kako se počutijo po njenem preizkusu. | |
Prosite udeležence, naj izberejo naslednjo vajo in začnejo novi krog. | |
| Ponovite toliko krogov, da lahko vsak udeleženec preizkusi različne vaje. |
Refleksija: Ta vaja udeležencem omogoča sodelovanje, izboljšuje njihovo poznavanje možnih odzivov ter mlade uči o uporabnosti tehnik.
Korak 3: Debrifing in evalvacija (če sta potrebna):
Trajanje: 10 minut
Postopek: Po zaključku parkourja, se lahko ustvari prostor za refleksijo, kjer mladi povedo, kako so se počutili tekom dejavnosti, katere nove možnosti za spoprijemanje z jezo/stresom so se naučili in katere druge možnosti poznajo. Ta refleksija se mora odvijati v varnem, umirjenem okolju, kjer od udeležencev ni pričakovano, da bodo podali “pravilne” odgovore. Facilitator lahko na koncu delavnice ponudi dodatne možnosti (možnosti se lahko po potrebi razširijo):
- Spremenite okolje, če udeleženci potrebujejo mir in počitek
- Pojdite na sprehod, idealno v naravo. Sami ali v parih, vodite pogovor ali se sprehajajte v tišini, odvisno od individualnih potreb. To omogoča počitek in nadaljnje čustveno uravnavanje po intenzivni aktivnosti.
Facilitator naj poudarja, da ima vsak drugačne strategije za spoprijemanje s stresom in jezo, prav tako pa se je mogoče naučiti strategij za samouravnavanje v preobremenjujočih situacijah.
Tabela 3. Dejanja – Korak 3.
| Dejanja facilitatorja | Dejanja udeležencev |
|---|---|
| Povabite udeležence, da razmislijo in delijo, kako so se počutili med in po parkourju. | Premislite o izkušnji. |
| Naslednja vprašanja lahko vodijo razmislek: Kako ste se počutili med parkourjem? Se je to spremenilo, ko ste poskusili različne vaje? Kaj je vaja spremenila tvoje doživljanje stresa / jeze? | |
| Dovolite variacije glede na individualne potrebe. |
Refleksija: Ta korak pomaga udeležencem integrirati fizično izkušnjo na kognitivni in čustveni ravni. Udeleženci lahko opazijo, da sta jeza in stres normalna, obvladljiva odziva, ne pa znaka šibkosti ali izgube nadzora. Poleg tega njihovo telo pošilja zgodnje opozorilne signale, ki jih lahko prepoznamo in uporabimo kot namige za samoregulacijo, naše reakcije pod pritiskom pa razkrivajo osebne vzorce — in ti vzorci se lahko spremenijo. Refleksija sama po sebi je veščina: sposobnost ustavljanja, poimenovanja in razumevanja intenzivnih čustvenih izkušenj je nekaj, kar se lahko naučimo in okrepimo.
Potrebni materiali:
stres žogice (ali kuhinjske krpe); glasba; blazine / brisače; vreča za krompir, napolnjena z vato (ali kaj podobnega).
Možne prilagoditve:
Vsaka aktivnost ni primerna za vsako situacijo in za vsakogar. Mladi naj na nežen način spoznajo primerne metode, jih premislijo in skupaj razpravljajo o alternativah in možnostih v situacijah, ki jim povzročajo veliko stresa in jeze. Predlog metafore za lažjo vizualizacijo možnosti, kadar je dovolj časa, na primer kot del šolske delavnice: metoda klavirskega modela po Geraldu Kollerju. 30 minut. V klavirskem modelu posamezne tipke klavirja simbolizirajo različne možnosti, ki jih je mogoče uporabiti za premagovanje zahtevnih situacij in občutkov. Če pianist lahko uporablja le nekaj tipk, postane melodija vse bolj monotona. Bolj kot je vaša osebna klaviatura možnosti za spoprijemanje s čustvi raznolika, več možnosti imate za premagovanje vsakodnevnih izzivov. Da mladi vsebine ne potlačijo, lahko vsak udeleženec izpolni tiskano predlogo s klaviaturo s svojimi predlogi strategij in tako oblikuje svoje tipke. Na koncu lahko te možnosti vzamejo s seboj kot opomnik na svoje osebne možnosti in strategije spoprijemanja.
Odzivi, opaženi med pilotno izvedbo:
Facilitatorji so omenili, da so mladi sprejeli in preizkusili ideje, v razpravah pa so tudi izrazili, kje želijo uporabiti nove metode obvladovanja jeze. Teme so raziskovali igrivo in se zelo zabavali; Učenje je bilo v tem kontekstu lažje. Prišlo je do izmenjave idej (učenje od drugih) o tem, kaj je že bilo preizkušeno in kaj deluje ali ne, kar je vaje najverjetneje naredilo še bolj praktično uporabne. Jeza-stres-parkour v mladostnikih vzbuja ogromno željo po sodelovanju, hkrati pa tudi po tem, da pustijo prosto pot svojim čustvom. Prepoznali so tudi vzporednice med seboj oz. z izzivi, s katerimi se soočajo drugi mladi, in pojavila se je empatija ter razumevanje do mladih, ki so se med delavnico in specifičnimi vajami odprli.
Tveganja in opozorila:
- Prosimo, bodite pozorni na (močna) čustva, ki se lahko vzbudijo, v skupini ali posameznikih. Metodo naj in sta prisotna vsaj dve facilitatorja.
- Ne silite v deljenje osebnih izkušenj.
- Orodje ne obravnava travme, temveč se osredotoča na ozaveščanje.
